moja zgodba
Petra KOLARIČ
Sem Petra, ženska mnogih zanimanj, žena in mama ter poporodna spremljevalka in mentorica žensk, ki se na začetku materinske poti znajdejo v čisto novih okoliščinah.
Lastna izkušnja materinstva v prvih letih sinovega življenja mi je prinesla toliko izzivov in klicev po osebni preobrazbi, da tega nisem mogla zatreti in preslišati. Takrat še nisem prepoznala, da se rojeva moje poslanstvo: pomagati drugim mamam in jim stati ob strani, da bi bila njihova preobrazba lažja in lepša.
Jaz sem bila na vlogo mame popolnoma nepripravljena. V začetku nosečnosti mi je neka druga mamica dveh otrok rekla: »Ne beri knjig! Uživaj zdaj, ko si še sama. Boš videla, to vse pride samo od sebe.« Zaupala sem ji in njenim besedam tudi sledila. Seveda prevzemam vso odgovornost za to, da sem dejansko verjela, da bom ob prihodu dojenčka enostavno preklopila na druge nastavitve. Zato se nisem ukvarjala s spremembami, ki jih bosta imela name nosečnost, porod in prihod otroka, nisem se učila o otrokovem razvoju ali se informirala o morebitnih izzivih, ki pridejo v tem »paketu«. Ko so se izzivi pojavili, pa se nisem znašla in šele takrat sem začela brskati za potrebnim znanjem.
Začelo se je že v porodnišnici, kjer sva s sinom ostala pet dni. Vse je bilo brez zapletov, a je kljub temu dogajanje v meni zbujalo globoko žalost, zaradi česar sem čutila slabo vest. Bila sem prepričana, da bi morala biti vesela. Bolečine po porodu s carskim rezom so bile močne in sina sem s težavo dvigovala. Zelo sem pogrešala moža. Pristavljanje je enkrat šlo, drugič ne in ob nekaterih sestrah, sem zaradi tega dobila občutek, da sem nesposobna.
Že v samem začetku sem se počutila kot mama, ki ni uspela. Dnevi so se vlekli. S strani sorodnikov je bilo čutiti veselje, pričakovanje in željo po tem, da naju obiščejo. Moja potreba pa je bila samo to, da imam mir. Nisem bila v stanju, da sprejemam obiske in to sem tudi izrazila, a nisem bila dovolj odločna in imela sem občutek, da jim ne smem prepovedovati obiska, saj nič slabega nočejo.
Tudi po prihodu domov sem imela močne občutke krivde, ker sem zavračala obiske, tako da mi to ni prineslo pravega miru, kot je bil prvotni namen. Dobila sem pomoč v obliki kuhanih obrokov in pomoč pri hišnih opravilih, a nekaj ni bilo vredu. Čutila sem, kot da tega ne bi smela biti deležna in da bi morala stvari obvladovati sama.
Pojavile so se nove okoliščine, za katere nisem bila dovolj pripravljena: težave z dojenjem, spoznavanje rokovanja z novorojenčkom, spoznanje, da ni več spanja v enem kosu, da so nova opravila kot nikoli dokončana zgodba (previjanje, preoblačenje, pranje) in da ob skrbi za novorojenčka zlahka pozabim na skrb zase (tudi osnovno nego in obroke). Imela sem občutek, da sem se popolnoma izgubila v vrtincu odgovarjanja na potrebe svojega otroka. Zdelo se mi je, da v mojem življenju vladata zmeda in boj za preživetje.
Dolgo časa sem se obtoževala, zakaj se nisem bolje pripravila, sedaj pa to izkušnjo sprejemam in jo vidim kot pozitivno, saj mi je osvetlila, da v naši družbi mama ne prejme potrebnih usmeritev za poporodno obdobje.
Po tem ko se v prvih mesecih bolj kot ne lovila sapo, da ostanem nad gladino, sem s sinovim osamosvajanjem spoznala, da se v meni prebujajo frustracije, stiske in čustva, zaradi katerih sem se odzivala na načine, s katerimi nisem bila zadovoljna. Želela sem si, da bi zmogla biti umirjena, da bi znala vzdrževati stik z otrokom in da bi ga bolje razumela. Raziskovanje me vodilo do Marie Montessori in njene filozofije. Njena načela sem začela vključevati v naše družinsko življenje, hkrati pa sem poleg vzgoje spremenila tudi pogled na ostala področja življenja.
Priznam, da sem nekaj časa verjela, da z vsakim novim znanjem in orodjem postajam bolj popolna mama, kar je bil moj cilj. Potem pa sem ugotovila, da popolna mama ne obstaja. Vedno se je našla še kakšna situacija, v kateri se kljub vsej teoriji nisem zmogla odzvati dovolj mirno in ljubeče. To sem sprejela. Ugotovila pa sem tudi, kako pomembno je poskrbeti, da sem dobro: za svoj počitek, sprostitev, zabavo in užitek. Brez tega mi nobena teorija ne pomaga.
Ne želim, da tudi druge mame delujejo proti sebi, tako kot sem to počela jaz. Ne želim, da verjamejo, da morajo vse opraviti same, ker se to od njih pričakuje. Ne želim, da mislijo, da jim mora biti vse jasno že samo zato, ker so rodile. Ne želim, da doživijo izkušnjo naraščajočega nezadovoljstva, mogoče celo obupa. Ne želim, da zaradi nove vloge mame izgubijo same sebe in stik s svojim bistvom.
S svojo pomočjo želim mamam pomagati, da se bodo zmogle opazovati, ozavestiti svoje misli, se ustaviti, si prisluhniti, poiskati pomoč in si dovoliti tisto, kar bodo najbolj potrebovale (mogoče počitek, sprehod, včasih pa klepet s svojo zaveznico). Želim jim predstaviti razvoj otroka (da bodo kakšen korak pred njim in pripravljene, ko pride do izziva na določenem področju), jih usmeriti (da bodo kot mame delovale lahkotno, umirjeno in radostno) in jim prihraniti odkrivanje orodij (saj sem jih zanje odkrivala jaz).
Mame želim spodbuditi k samoopazovanju in k opazovanju njihovega otroka, saj se tam skrivajo vsi odgovori. Verjamem, da je tudi ob otroku čas in priložnost za majhne radosti ter da je materinstvo lahko lahkotno in odnosi ljubeči. To ni vedno lahko, sem pa popolnoma prepričana, da je vredno!
Lastna izkušnja materinstva v prvih letih sinovega življenja mi je prinesla toliko izzivov in klicev po osebni preobrazbi, da tega nisem mogla zatreti in preslišati. Takrat še nisem prepoznala, da se rojeva moje poslanstvo: pomagati drugim mamam in jim stati ob strani, da bi bila njihova preobrazba lažja in lepša.
Jaz sem bila na vlogo mame popolnoma nepripravljena. V začetku nosečnosti mi je neka druga mamica dveh otrok rekla: »Ne beri knjig! Uživaj zdaj, ko si še sama. Boš videla, to vse pride samo od sebe.« Zaupala sem ji in njenim besedam tudi sledila. Seveda prevzemam vso odgovornost za to, da sem dejansko verjela, da bom ob prihodu dojenčka enostavno preklopila na druge nastavitve. Zato se nisem ukvarjala s spremembami, ki jih bosta imela name nosečnost, porod in prihod otroka, nisem se učila o otrokovem razvoju ali se informirala o morebitnih izzivih, ki pridejo v tem »paketu«. Ko so se izzivi pojavili, pa se nisem znašla in šele takrat sem začela brskati za potrebnim znanjem.
Začelo se je že v porodnišnici, kjer sva s sinom ostala pet dni. Vse je bilo brez zapletov, a je kljub temu dogajanje v meni zbujalo globoko žalost, zaradi česar sem čutila slabo vest. Bila sem prepričana, da bi morala biti vesela. Bolečine po porodu s carskim rezom so bile močne in sina sem s težavo dvigovala. Zelo sem pogrešala moža. Pristavljanje je enkrat šlo, drugič ne in ob nekaterih sestrah, sem zaradi tega dobila občutek, da sem nesposobna.
Že v samem začetku sem se počutila kot mama, ki ni uspela. Dnevi so se vlekli. S strani sorodnikov je bilo čutiti veselje, pričakovanje in željo po tem, da naju obiščejo. Moja potreba pa je bila samo to, da imam mir. Nisem bila v stanju, da sprejemam obiske in to sem tudi izrazila, a nisem bila dovolj odločna in imela sem občutek, da jim ne smem prepovedovati obiska, saj nič slabega nočejo.
Tudi po prihodu domov sem imela močne občutke krivde, ker sem zavračala obiske, tako da mi to ni prineslo pravega miru, kot je bil prvotni namen. Dobila sem pomoč v obliki kuhanih obrokov in pomoč pri hišnih opravilih, a nekaj ni bilo vredu. Čutila sem, kot da tega ne bi smela biti deležna in da bi morala stvari obvladovati sama.
Pojavile so se nove okoliščine, za katere nisem bila dovolj pripravljena: težave z dojenjem, spoznavanje rokovanja z novorojenčkom, spoznanje, da ni več spanja v enem kosu, da so nova opravila kot nikoli dokončana zgodba (previjanje, preoblačenje, pranje) in da ob skrbi za novorojenčka zlahka pozabim na skrb zase (tudi osnovno nego in obroke). Imela sem občutek, da sem se popolnoma izgubila v vrtincu odgovarjanja na potrebe svojega otroka. Zdelo se mi je, da v mojem življenju vladata zmeda in boj za preživetje.
Dolgo časa sem se obtoževala, zakaj se nisem bolje pripravila, sedaj pa to izkušnjo sprejemam in jo vidim kot pozitivno, saj mi je osvetlila, da v naši družbi mama ne prejme potrebnih usmeritev za poporodno obdobje.
Po tem ko se v prvih mesecih bolj kot ne lovila sapo, da ostanem nad gladino, sem s sinovim osamosvajanjem spoznala, da se v meni prebujajo frustracije, stiske in čustva, zaradi katerih sem se odzivala na načine, s katerimi nisem bila zadovoljna. Želela sem si, da bi zmogla biti umirjena, da bi znala vzdrževati stik z otrokom in da bi ga bolje razumela. Raziskovanje me vodilo do Marie Montessori in njene filozofije. Njena načela sem začela vključevati v naše družinsko življenje, hkrati pa sem poleg vzgoje spremenila tudi pogled na ostala področja življenja.
Priznam, da sem nekaj časa verjela, da z vsakim novim znanjem in orodjem postajam bolj popolna mama, kar je bil moj cilj. Potem pa sem ugotovila, da popolna mama ne obstaja. Vedno se je našla še kakšna situacija, v kateri se kljub vsej teoriji nisem zmogla odzvati dovolj mirno in ljubeče. To sem sprejela. Ugotovila pa sem tudi, kako pomembno je poskrbeti, da sem dobro: za svoj počitek, sprostitev, zabavo in užitek. Brez tega mi nobena teorija ne pomaga.
Ne želim, da tudi druge mame delujejo proti sebi, tako kot sem to počela jaz. Ne želim, da verjamejo, da morajo vse opraviti same, ker se to od njih pričakuje. Ne želim, da mislijo, da jim mora biti vse jasno že samo zato, ker so rodile. Ne želim, da doživijo izkušnjo naraščajočega nezadovoljstva, mogoče celo obupa. Ne želim, da zaradi nove vloge mame izgubijo same sebe in stik s svojim bistvom.
S svojo pomočjo želim mamam pomagati, da se bodo zmogle opazovati, ozavestiti svoje misli, se ustaviti, si prisluhniti, poiskati pomoč in si dovoliti tisto, kar bodo najbolj potrebovale (mogoče počitek, sprehod, včasih pa klepet s svojo zaveznico). Želim jim predstaviti razvoj otroka (da bodo kakšen korak pred njim in pripravljene, ko pride do izziva na določenem področju), jih usmeriti (da bodo kot mame delovale lahkotno, umirjeno in radostno) in jim prihraniti odkrivanje orodij (saj sem jih zanje odkrivala jaz).
Mame želim spodbuditi k samoopazovanju in k opazovanju njihovega otroka, saj se tam skrivajo vsi odgovori. Verjamem, da je tudi ob otroku čas in priložnost za majhne radosti ter da je materinstvo lahko lahkotno in odnosi ljubeči. To ni vedno lahko, sem pa popolnoma prepričana, da je vredno!
|
|
Vizitka
BODIDOBRO, zasebni zavod za spodbujanje razvoja otrok in odraslih, Ptuj
Rajšpova ulica 14, 2250 Ptuj email: info.bodidobro@gmail.com Facebook: Petra Kolarič, Bodidobro Instagram: petra_bodidobro Spletna stran: bodidobro.com telefon: 041 359 018 (Petra) |
Točna lokacija
|
Da nas boste lažje našli: 👣 Z Rajšpove ulice zavijete na dvorišče Vulkanizerstva in avtomehanike Ivan Kolariič s.p. 👣 Parkirate na desni strani, vzdolž žičnate ograje. 👣 Vhod v naše prostore je za visoko leseno ograjo na koncu dvorišča oz. parkirišča. |
|
|
|
| politika_varovanja_osebnih_podatkov_bodidobro.pdf |